Mateja Golež je postala doktorica znanosti
Mateja Golež je 15.1.2019 v Benetkah zagovarjala doktorsko disertacijo z naslovom: REVITALISATION OF RUINS AND THE IMPACT ON CONSERVATION POLICIES IN SLOVENIA. CASE STUDY OF THE CARTHUSIAN MONASTERY AT ŽIČE, SLOVENIA, v okviru študijskega programa: Podiplomski študijski program Ekonomika in tehnike konservatorstva arhitekturne in krajinske dediščine, Univerza v Novi Gorici. Mentor: prof.dr. Jukka Jokilehto. Iskrene čestitke!
Povzetek
V podanem doktorskem delu je avtorica na primeru samostanskega kompleksa Žičke kartuzije iz Slovenije podrobneje predstavila problematiko varovanja arhitekturne dediščene kot ruševin, pri čemer je izhajala iz zgodovine konservatorstva, mednarodno veljavnih listin s področja varovanja arhitekturne dediščine in iz primerov mednarodnih konservatorskih praks.
Čeprav se je slovenska konservatorska stroka kot samostojna strokovna in znanstvena disciplina lahko formalno – pravno oblikovala šele z nastankom samostojne države Slovenije pred dvema destletjema, pa lahko trdimo, da je slovenski prostor s prvima akademsko izobraženima konservatorjema Avguštinom Stegenškom in Francetom Steletom bil v stiku z aktivno politiko varovanja dediščine že pred prvo svetovno vojno, ko je to ozemlje še pripadalo Avstro-Ogrski monarhiji in tudi po njej, ko je bilo priključeno kraljevini Jugoslaviji. Kljub dolgoletnim naporom smo pravno varstvo arhitekturne dediščine v obliki samostojnega zakona o varovanju naravne in kulturne dediščine Slovenci v takratni skupni državi Jugoslaviji dobili šele v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, zato so bile naloge konservatorske stroke do takrat usmerjene pretežno v dokumentiranje dediščine in na najnujnejša vzdrževalna dela.
Ker so bile v času skupne države Jugoslavije in samostojne države Slovenije podpisane vse pomembne mednarodne listine s področja varovanja kulturne dediščine, ne moremo trditi, da stroka ni sledila mednarodno pravnemu redu na tem področju, zato je včasih težko razumeti velik razkorak med mednarodnimi strokovnimi merili in konservatorskimi odločitvami slovenske stroke pri posegih v objekte ali prostor kulturne vrednosti v Sloveniji. Za izboljšanje stanja je zato nujno, da se zgradbe pred posegi celostno obravnavajo tudi v smislu izvajanja naravoslovno-tehničnih raziskav, ki podajo vedenej o materialih, konstrukciji in gradbeni fiziki zgradbe, tako kot je to prikazano v doktorskem delu na primeru ruševine cerkve sv. Janeza Krstnika v samostanskem kompleksu Žičke kartuzije. Samo z natančno analizo historičnih materialov se bomo lahko pravilno odločili o uporabi ustreznih nadomestnih materialov za potrebe vzdrževanja ruševin in samo na podlagi predhodnih raziskav konstrukcij bomo lahko spremljali vitalnost ruševin tudi v prihodnje, za kar se uporabljajo najsodobnejše raziskovalne metode s področja znanosti v konservatorstvu. Ker je cerkev sv. Janeza Krstnika izgubila svojo prvotno namembnost in se ji tudi v bodoče ne bo vrnila, avtorica doktorskega dela rekonstrukcije objekta ne predlaga, ker bi ta pomenila velik odmik od originalne arhitekture, saj ni na voljo ustrezne dokumentacije, ki bi bila osnova za verodostojno rekonstrukcijo. Zato avtorica doktorskega dela zagovarja stališče, da se cerkev varuje kot ruševina.
Upravljavca samostanskega kompleksa in celotne doline sv. Janeza, kjer se nahajajo ostaline spodnje in zgornje redovne hiše samostana Žičke kartuzije čaka v prihodnje zahtevna naloga, saj je potrebno pripraviti upravljavski načrt, v katerem bodo predvidene tako strokovne osnove za trajnostno rabo naravnih in kulturnih vrednot tega prostora, kakor tudi ustrezna razvojna politika, pri čemer bo imela ključno vlogo lokalna skupnost.
Ključne besede: ruševine, arhitekturna zgodovina, zakonodaja, mednarodne listine, revitalizacija, naravoslovne raziskave, kartuzija Žiče
Zahvala__dr._Mateja_Golez.docx