Odprtje razstave SENCE
V okviru projekta VirtualMine v katerem sodeluje tudi ZAG, ste v petek, 13. aprila 2018, ob 18. uri vabljeni v opuščeni premogovnik Laško – Govce, kjer bomo v Galeriji Strojnica odprli razstavo Milojke Drobne.
Več o projektu VirtualMine
ZAG se je v projekt VirtualMine vključil s tremi primeri nahajališč mineralnih virov, opuščenega premogovnika Laško – Govce, opuščenega polimineralnega rudnika Litija - Sitarjevec in Sečoveljskih solin, ki predstavljajo edinstveno kombinacijo pojava mineralnih surovin v svetu, bele soli na površju ter črnega premoga pod solnimi polji.
Namen projekta je seznanjati in izobraževati različne starostne skupine mladih o pomenu mineralnih virov ter bogastvu rudarske dediščine. ZAG - ovi strokovnjaki v svojih prostorih in izven njih nudijo študentom vso strokovno in tehnično podporo pri izvajanju delavnic.
Pomemben del izobraževalnega procesa pa so predvsem rezultati raziskav mikrostrukturnih lastnosti rudnin, rudniških vod in gradbenih materialov, ki na ZAG-u potekajo na najsodobnejši raziskovalni opremi od elektronskega mikroskopa, mikrotomografa in rentgena. Po eni strani so to analize, ki so potrebne za razumevanje procesa nastajanja rudnih mineralov, po drugi strani se z raziskavami gradbenih materialov osredotočamo na konservatorsko problematiko prenove objektov industrijske dediščine povezane z rudniškimi objekti. ZAG je edini slovenski raziskovalni inštitut, ki razpolaga z mikrotomografom, raziskovalno opremo, ki omogoča 3D vizualizacijo kristalnih struktur, zato v okviru projekt VirtualMine nastaja prvi 3D atlas mineralov na Slovenskem.
Več o razstavi
Kiparka Milojka Drobne se posveča taktilni, haptični umetnosti. Tip in dotik uporablja kreativno. Glino gnete in oblikuje z rokami, z mislijo, da z njo vzpostavlja komunikacijo. Z lastno voljo na material prenaša svoje misli in vizijo, ki jo ima o tem materialu in o njegovi končni formi.
Lasten odnos do svoje stvaritve pa želi Milojka Drobne prenesti na obiskovalce, ki se zato lahko včasih dotikajo razstavljenih umetnin ali pa sodelujejo v performativnih akcijah, kjer se jih morajo dotikati. Dotikalci, kot jih imenuje umetnica, z njimi vzpostavljajo telesni stik, s tem pa vnašajo vanje svojo energijo in čustva. Tako se telesni stik stopnjuje v veliko intimnejši odnos s predmeti. Kiparka si prizadeva, da se med umetnino in občudovalcem njenih objektov odnos poglablja in postaja bolj oseben.
Njene unikatne umetnine so kljub temu, da so si podobne, zelo raznolike. Umetnica vizijo o novem predmetu udejanja z rokami pod vplivi vtisov, počutja in razpoloženja, kar prenaša na nastajajočo skulpturo. Iz gmote gline oblikuje kip – pravi ji Znak ali tudi Sema – natančno tako, da se prilega (njeni) roki. Glineno gmoto umetnica izvotli in ji ustvari pravo telo s telesno votlino. Telesu oblikuje tri izrastke, ki delujejo kot nogice. Tak trinožni piramidast votel predmet obravnava kot bitje in ga imenuje Znak. Postopek gnetenja gline v predmet in njegovo poimenovanje nehote vzbudi spomin na biblijsko stvarjenje.
Uporablja gline različnih barv. Predmete izdela v različnih oblikah in velikostih, nekaterim votlino odpre, v posamezne pa vključi druge materiale, denimo žico ali stare žeblje, ki jih vgradi v glino. Ustvari jim različno površino, od gladke do zrnate, grobe ali celo nacefrane, natrgane, ki jo obdela z raznovrstnimi snovmi: s pepelom, grafitom, zemljo … Tako po žganju doseže različne strukturne in barvne učinke ter ustvari številne različice. Želi, da jih gledalec prepozna, včasih tudi, da jih zatipa in ob tem občuti. Pri tem obiskovalec ponovi postopek, ki ga je sama uporabila pri izdelavi – tipanje. Kipe umetnica največkrat postavlja na pepele različnih odtenkov sive, ki jih doma pripravlja s kurjenjem različnih vrst lesa, včasih pa na druge naravne podlage.
Ročno oblikovanje gline, ki ga umetnica uporablja pri snovanju kipov, je po tehnični plati podobno oblikovanju glinenih izdelkov v starih časih, v antiki ali še prej. Že nekdaj so nekatere predmete namenjali zgolj občudovanju ali v religiozne namene, ne pa za dejavnosti in uporabo. Skulpture Milojke Drobne še najbolj spominjajo na tovrstne predmete z duhovno komponento: okrasne, votivne ali religiozne predmete. Pogosto se zdi, da so njeni kipi, zlasti ko so razstavljeni, arheološke izkopanine. Neenakomerne površine, različni barvni odtenki, pepel, med kipe postavljene črepinje razbitih kipov, vse to prispeva k občutku, da smo na arheološkem najdišču. Tako je tudi na tokratni razstavi Sence, pa čeprav so postavljene v star industrijski objekt nekdanjega rudnika.
Kurator Denis Volk
