20 let po potresu v Zgornjem Posočju
Včeraj, 12. aprila 2018, ob 20. obletnici rušilnega potresa v Zgornjem Posočju so se dogodka spomnili na Agenciji RS za okolje (Arso). Pripravili so podrobno predstavitev potresa, popotresne obnove in razvoja seizmologije. Marjana Lutman je na dogodku predstavila ranljivost stavb v Posočju in način njihove obnove po potresu, v oddaji 24.ur pa je spregovorila o aplikaciji Samoocena potresne ranljivosti – Oceni svojo stavbo.
Kot je na dogodku v Ljubljani spomnil direktor urada za seizmologijo
Andrej Gosar, je bilo leta 1998 mobilno omrežje še v povojih, zato je bila
komunikacija po potresu počasnejša. Močan potres je zelo kompleksen
naravni in tudi družbeni pojav, zaščitimo pa se lahko s potresno odporno
gradnjo in s pravilnim ravnanjem, je poudaril.
Slovenija je imela takrat sedem potresnih opazovalnic; danes pa ima
sodobno mrežo 26 opazovalnic in si podatke v realnem času izmenjuje s tujino.
Martina Čarman z Arsa je spomnila, da je bil velikonočni potres aprila
1998 z magnitudo 5,6 in žariščem v Krnskem pogorju osem kilometrov v
globini, najmočnejši v zadnjih sto letih z žariščem na slovenskih tleh.
Postal pa je tudi mejnik v slovenski seizmologiji. Takrat je bil prenos
podatkov o potresu po klicnih telefonskih zvezah zastarel in nezanesljiv.
Seizmolog, ki je bil v pripravljenosti, je dobil le samodejno generirano
poročilo, iz katerega je lahko sklepal o nekaterih informacijah o potresu,
nato pa je moral v službo, kjer je dobil seizmogram v analognem zapisu, na
podlagi katerega je nato poročal, je pojasnila Čarmanova.
Kot je dejala, je državno mrežo potresnih opazovalnic v času potresa
sestavljalo šest opazovalnic z digitalnim zapisom potresov in ena z
analognim, za zanesljivo določanje potresnega žarišča pa so bile te zelo
daleč. Od leta 2002 do 2006 je Slovenija zgradila mrežo 26 opazovalnic, ki
so enakomerno razporejene po državi, zapise pa v realnem času prenašajo po
državnem računalniškem omrežju v center za obdelavo v Ljubljani.
Ker je za določanje žarišča potresa pomembno, da so opazovalnice
razporejene okrog žarišča, torej tudi čez mejo, je država podpisala tudi
sporazum o izmenjavi nekaterih podatkov o potresih v realnem času z
ustanovami v tujini. Tako so lahko v primeru novega rušilnega potresa v
Posočju leta 2004 hitreje in natančneje določili žarišče.
Barbara Šket Motnikar z Arsa je povedala, da so prenovili tudi način
zbiranja in obdelave podatkov o posledicah potresa. Poleg papirnatih so
denimo uvedli tudi spletni vprašalnik, v okviru projekta Potrog pa so
izdelali spletno aplikacijo za samodejno oceno posledic potresa po
občinah. Kot je dodala, je potres leta 1998 spodbudil tudi geofizikalne
raziskave vpliva tal na učinke potresa.
Marjana Lutman z Zavoda za gradbeništvo Slovenije je predstavila
ranljivost stavb v Posočju in način njihove obnove po potresu. Kot je
dejala, je bilo za razliko od sanacije po potresu, ki je območje prizadelo
leta 1976, ohranjanje stavbne dediščine po potresu leta 1998 prednostna
naloga. Za obnovo so bile potrebne raziskave o načinu gradnje in
nosilnosti zidovja.
Da bi povečali potresno odpornost stavb, so med drugim izvajali
sistematično injektiranje kamnitega zidovja s cementno mešanico, ponekod
so vgrajevali tudi obojestranske zidne vezi iz jeklenih palic. Ob tem je
spomnila, da analiza potresne odpornosti do leta 2004 ni bila obvezna,
danes pa je.
Država leta 1998 tudi ni imela vnaprej pripravljenega scenarija za
popotresno obnovo, a se je hitro odzvala s sprejetjem zakona o popotresni
obnovi in spodbujanju razvoja v Posočju, je pojasnil Blaž Dolinšek z
Gradbenega inštituta ZRMK.
Zakon je po njegovih besedah urejal državno pomoč in upravne postopke,
predvidel je ustanovitev državne tehnične pisarne za nudenje pomoči
oškodovancem, bil pa je tudi razvojno naravnan in je omogočal razvoj
primarne infrastrukture. Z ukrepi obnove so po njegovih besedah stavbam
zagotovili najmanj eno stopnjo boljšo potresno odpornost.
Kot je ocenil Ervin Vivoda iz ministrstva za okolje in prostor, je bil
interventni zakon nujen, da so se lahko uporabila tudi javna sredstva.
Obnova, za katero so namenili probližno sto milijonov evrov, je bila
zaključena leta 2009, že pred tem pa se je zgodil potres leta 2004, je
spomnil. Ta je po njegovih besedah drastično posegel v obnovo, saj je bilo
treba prednostno obravnavati nove poškodbe, prav tako je v obnovo posegel
tudi plaz leta 2000.
Obnova po potresu leta 2004 je temeljitejša, zato pa tudi dražja in
daljša, saj še vedno traja. Po besedah Vivode se obnova po potresu leta
2004, v katerem je bilo poškodovanih 1800 objektov, še ni sklenila tudi
zaradi nedavne gospodarske krize in zaostrenih fiskalnih razmer.
Kot so za STA pojasnili na ministrstvu za okolje in prostor, je bilo
doslej za obnovo po potresu leta 2004 porabljenih 66 milijonov evrov,
celotna obnova pa je ocenjena na 77 milijonov evrov. "S stabilnim
financiranjem in angažiranjem posameznih lastnikov naj bi se obnova
zaključila čez dve leti," so navedli.
Država, regije in občine morajo sicer izdelati načrt ob potresu. Obseg teh
načrtov se po regijah in občinah razlikuje, je pojasnil poveljnik civilne
zaščite Srečko Šestan. Tako po njegovih besedah samostojen načrt v celoti
izdela 47 odstotkov občin, druge pa pripravijo del načrta, odvisno od
stopnje ogroženosti.
Vir:STA
